Zgodovina

(Rimska nekropola)

Grobišče je v času Rimljanov ležalo vzdolž severne strani ceste Emona–Atrans–Celeia, na južni strani pa je takrat tekla reka Savinja. Rimskodobno naselje (vicus) je najverjetneje ležalo tik ob glavni cesti, vendar vemo o njem zelo malo. Del grobišča je v 3. stoletju namreč spodkopala reka Savinja v poplavi, ki je prizadela vso Savinjsko dolino. Spomeniki, ki so stali najbližje strugi, so popadali vanjo in se ohranili, ker jih je prekril rečni pesek, ostali spomeniki pa so sčasoma končali kot gradbeni material.

Odkritje in izkopavnja

Do odkritja nekropole leta 1952 je prišlo povsem naključno, ko so pri zemeljskih delih v sadovnjaku naleteli na kip sedeče ženske. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je skupaj s sodelavci Pokrajinskega muzeja Celje in Univerze v Ljubljani prevzela izkopavanja, ki so trajala do leta 1956. Raziskan je bil predel nekdanje struge Savinje, v katerem so ležali deli podrtih grobnic. Izkopavanje se je leta 1964 nadaljevalo na vzhodni strani naselja, kjer so odkrili še en del šempetrske nekropole. Na 9 metrov široki in 315 metrov dolgi cesti so odkrili veliko grobnih parcel, temeljev grobnic in posameznih grobov.

Rekonstrukcija grobnic

Že med izkopavanji so preučevali možnosti rekonstrukcije grobnic. Nekaj let po izkopavanjih so izdelali načrte in leta 1960 odpli arheološki park s štirimi v celoti obnovljenimi grobnicami in številnimi manjšimi nagrobniki.

Rimska cesta

Južno od opisanega grobišča so odkrili rimsko cesto, ki je tekla vzdolž rimske nekropole. Skupaj z obcestnima jarkoma je bilo makadamsko cestišče široko 9 metrov, ob njem pa lahko še danes vidite obnovljene tlorise grobnic in manjših grobov iz časa Rimljanov.

Oglejte si panoramski posnetek Rimske nekropole