Turistično Društvo Šempeter

Koledar hmelja - Argina (Roman Virant )

 »Glejte jo, Savinjsko dolino, biser Štajerja! Preprežena je z ličnimi trgi in gosto obljudenimi vasmi. Stopi na višek, ozri se po njej, videl boš, koliko lepih in belih hramov Božjih lesketa se med prijaznimi livadami, tako po nižavi kakor visoko nad teboj!

Poslušaj ljudstvo, ki govori milo donečo slovensko besedo, spoštujte svoj materni jezik! To ljudstvo je krepko, v značaj vztrajno, priljudno s tujci in po stari slovanski šegi, gostoljubno. In to je slovenska zemlja! Na Slovenskem dom je moj!« (Ivan Gaberšek, 1888)

Boris Pasternak

OPOJNOST

Pod vrbo, z bršljanom objeto,
varna pred ihto dežja,
ogrnil sem plašč čez ramena,
nalahno te k sebi privil.

Ne, niso bršljanovi listi,
to hmelj je!
Razgrniva suknjo tedaj,
Pod gosto, opojno zelenje.

(prev. Janez Žmavc)

 

Naslovica

Zgodilo se je v zadnjih dveh desetletjih preteklega stoletja. V Spodnji Savinjski dolini je rž in pšenico zamenjala majhna in nebogljena stvarca, ki je spomladi začela lesti iz tal brazd rahlo razorane njive, opirajoča se že od vsega začetka na več metrov visoke, gladke hmeljevke, kasneje »oštrenfana« in vsa zelena ter polna lepih listov, je hitro rastoča kmalu dosegla zgornji konec droga in v drugi polovici avgusta dozorela. Torej, če se v poletnem času pelješ z avtom iz Celja proti Žalcu in si ogledaš pokrajino okoli Polzela, Petrovč, Prebolda, Braslovč, Vranskega, Šempetra, Žalca ter ostalih mičnih krajev in selišč med »Poljanci«, tedaj se lahko hitro prepričaš, da je tu prava domovina hmelja. Voziš se med samimi zelenimi vrtovi; toda ti vrtovi niso prav nič podobni drugim našim vrtovom, ki jih krasijo in lepšajo le nizke, pritlikave rastline in cvetlice.

 

Januar

Sredi avgusta pride čas, ko je treba hmelj obrati. Pri tem je bilo nekoč potrebno toliko pridnih rok, da za to delo niso zadoščali samo domačini. Iz daljnega hrvaškega Zagorja, iz Zgornje Savinjske doline, Dolenjske, Posavja in od drugod so prihajali z vlaki, z vozovi, pa tudi peš cele karavane obiral in obiralcev. Po podedovani tradiciji vsako leto iz iste hiše v isto vas, k istemu hmeljarju.

 

Februar

Pri obiranju je bilo potrebno hmeljevko izruvati in jo po vsej dolžini položiti na tla preko brazd ali pa nasloniti v križ. Pri tem so rastlino, ki se je prej dolge mesece vila okrog svoje opore in se je tesno oprijemala, odtrgali od hmeljevke. Tako so rumenkasto zelene, krivuljaste in aromatično dišeče hmeljske cvetove lažje trgali in brali v pletene »korbce«.

 

Marec

Ženske in moški, dekleta in mladeniči, borno oblečeni, vsak s svojo košaro v roki, so obirali hmelj. Kdo ga bo nabral več? Koliko hmeljskih škafov, ki so merili 25 litrov, je nabrala obiralka? Vrsta takšnih in podobnih vprašanj se nam pojavlja ob pogledih na te stare fotografije. Trdo in garaško delo je dalo v težkih časih vseeno lep, prijeten in dokaj hiter zaslužek.

 

April

pletna obiralka je lahko napolnila v enem dnevu tudi do 20 škafov. Iz vreč, ki jih je napolnila čez dan, so izmerili koliko škafov je nabrala. Za vsako vrečo je prejela primerno število »balet« kot potrdilo, plačo pa po končanem obiranju, ki je ponavadi trajalo dva do tri tedne.

 

Maj

Ko je bil hmelj obran in so obiralke ter obiralci zapustili hmeljišča, so polja nudila povsem drugačno sliko. Kot bojišče po končani bitki. Pravi nered. Od svojih rastlin oropane so hmeljevke razmetane kakor lafete razbitih topov osamelo štrlele iz zemlje. Ponekod si lahko videl jame, kot da bi jih izkopale topovske granate, drugod pa so bile nagrmadene visoke kopice hmeljskih rastlin, ki so kot pobiti sovražnikovi vojaki ležali vse povprek po polju.

 

Junij

Prizor s posnetka nam kaže hmeljarski sejem v Braslovčah leta 1901. Ko so hmeljarji svoj pridelek dovolj osušili so ga na sejmih ponudili »prekupčevalcem«. Savinjski hmelj so trgovci zelenega zlata zelo cenili, o čemer nas lahko prepriča tudi posebna blagovna znamka »Južnoštajerski hmelj – Savinjska dolina«, ki so jo na pobudo Južnoštajerskega hmeljarskega društva iz Žalca, savinjski hmeljarji uvedli leta 1908. 

 

Julij                    

V velikanskih vrečah je romal nabrani hmelj k »prekupčevalcu« ali v Žalec ali prek tujega kupca. Ti so, preden so pridelovalcu izplačali kupnino neusmiljeno prerezali vrečo za vrečo v sredini, da se je vsul suh hmelj na dan, in mu pregledali kakovost ter določali vrednost. Ob dobrih letinah so se peljali po savinjski železnici, kakor povodenj, velike kompozicije s hmeljem, doma pa so ostajali »veliki milijoni denarja«. In kako ne bi ob dobrih kupčijah kazali zadovoljnih obrazov prodajalci in kupci, kot to lahko vidimo na tej sliki? 

 

Avgust

Ko so bile v pozni jeseni vse izsušene rastline požgane in hmeljevke postavljene v kopice, se je preko hmeljskih nasadov vlekla melanhonlija dolgih jesenskih večerov. Pravo nasprotje poletnim mesecem, ko je imel človek občutek, da so po celi rodovitni dolini, kot po točno določenem načrtu razpostavljeni vojščaki sveže in vesele vojske kralja Matjaža. Vsi v zelenju in cvetju, visoki in sloki, so s svojo mirnostjo in nepremičnostjo razodevali samozavest in ponos tistih, ki so negovali hmelj – rastlinico, ki je »vrela« od spodaj navzgor k višjemu, lepšemu in močnejšemu. 

 

September

V žalskem trgu se je rodila marsikatera domislica, tudi za pridelavo hmelja. Takratni sodobniki so o začetkih hmeljarstva zapisali »Žavska okolica je prva, ki se je pričela s hmeljarstvom pečati. V novem Celji od grajščine kaj proti Savinji vidiš nekaj oralov zemlje za hmeljarstvo porabljene. Grajščinski oskrbnik g. Pilger – je jako izveden in praktičen mož v poljedelstvu in na bližnje okoličane veliko vpliva. Tako je pred 4 leti pregovoril tudi tukajšnjega g. Havzenbihlerja in Žigana, da sta pričela hmelj gojiti in glej, čeravno je iz začetka dokaj dela in plačila stalo, vendar se njima je to delo priljubilo tako, da vsako leto hmeljsko zemljišče razširita, pa tudi vsako leto tisoč goldinarjev pridobita, če je letina in cena le nekoliko ugodna.« Slovenski gospodar, 29.1.1880

 

Oktober

»Okolica župnije Vranske je zdravju ugodna; le dež jo prepogosto nadleguje, ki ga priženo vetrovi iz jugo-zapadne strani. Nevihte so, ako nastanejo, kar kmalu odmaknejo temu kraju. V teku dvajsetih let padla je toča, povprek računjenom vsaka tri leta, čestokrat napravila je pač ogromno škodo! Velik del nezgode pripisovati je golim, posekanim svoje naravne košate hoste oropanim vrhovom, ob katerih so se prej točonosni oblaki navadno razsuli, dočim imajo zdaj prosto pot v plodovito našo dolino. Zemeljska rast je, posebno po dolini, rodovitna in rodi vse vrste pridelkov spodnjega Štajerja, žitne sočivne in sadne. Zadnjih pet let pričela se je tudi živahna hmeloreja, ki pa zaradi neprenehoma stisnjene cene hmelja skoro da ne bode obstala. (Ivan Gaberšek, 1888)

 

November

Nad hmeljskimi nasadi, na terasi Boljske, leži nekoč znano turistično naselje Prebold. Središčnemu delu, ki so ga stari »Šempavčani« še v začetku tega stoletja imenovali Cerkveni trg, je dala največji pečat trgovska družina Zanierjev. Že v drugi polovici preteklega stoletja so Zanierji poskrbeli, da je kraj dobil vozno pot proti Dolenji vasi, novo žzpno cerkev, na osrednjem delu trga pa kip Matere Božje in poštno stavbo (danes sedež KS). V Zanierjevi hiši, ki jo domačini poznajo pod imenom »pri Ceneri«, je bil dolga leta pred drugo svetovno vojno prvi hotel v kraju, ki je s tenis igriščem in plavalnim bazenom ob Izvirnici ter svežim zrakom z bližnjih vzpetin, tujim in domačim gostom ponujal lepe možnosti za preživetje dopustniških dni. Seveda je k prijetnemu vzdušju gostov pripomoglo tudi pivo, narejeno iz domačega hmelja. 

 

December