Turistično Društvo Šempeter

Hmelj (Odlazek Leopold)

Veliko ljudi ve, da je hmelj osnovna surovina za proizvodnjo piva. Malo pa jih ve, da so Trboveljčani, že pred vojno, med vojno in tudi po drugi svetovni vojni, odhajali v Savinjsko dolino obirat hmelj.

Tako so tja odhajali tudi Žabjevaščani, predvsem ženske in otroci. Malo iz potrebe po denarju, malo zaradi sorodnikov, ki smo jih imeli tam, smo tudi člani naše družine odhajali v Prekopo, vasico v bližini Vranskega, k Falentovim, Rjavčevim, Adamec-Lipovim, Pirčevim in še bi jih lahko našteval. Na pot smo se odpravili kar peš, preko Lize, Miklavža, Tabora, do končne postaje vasi Prekopa. Pot se je vila po prijazni hribovski pokrajini s postanki na osamljenih kmetijah, kjer smo se ustavljali, pojedli malico, ki smo jo imeli s seboj, se odžejali, starejši z nažicanim bunkovcem, otroci pa z vodo. Spominjam se, da se je pot strašansko vlekla, saj je trajala celih pet ur. Po prihodu v vas, so se obiralci namestili pri kmetu pri katerem so obirali in to kar: na seniku, podu nad štalo, kozolcu, kakor je pač naneslo. Postlalo se je kar na senu, pokrilo pa s seboj prineseno deko. Nekateri, privilegirani, med njimi tudi jaz, pa smo stanovali pri sorodnikih. Jaz, na primer, kar pri starih starših, ki so imeli skromno hiško, prav sredi vasi.

Izza hiše je tekel bister potoček, na katerem je bile pred mostom nameščena zapornica, ki je služila v več namenov. Ženske so imele na njej urejeno pralnico, gasilci potrebno vodo v slučaju požara, otroci pa v poletnih mesecih prostor za kopanje in splavarjenje. Na podstrešju naše hiše smo med obiranjem hmelja namestili sveže seno, ki je služilo za spalnico dekletom- obiralkam, k katerim sem se tudi jaz pobalin, kaj rad stisnil in bil tako blažen med ženami.

Pa se vrnimo k stvari, k obiranju hmelja.

Fotografija časov pred 2. svetovno vojno

Prvi dan je bil bolj namenjen nameščanju, toda najbolj pridni so začeli z obiranjem že kar prvi dan. Od kmeta si dobil: košaro, vrečo iz jute, dodelili so ti vrsto, v kateri si obiral.

Maček, tako smo rekli fantu, ki je podiral hmeljevke, ti je podrl preklo, ki si jo naslonil na kobilo in pričel z obiranjem.

Obiral si lahko sam, ali pa s kom v paru. Ko je bila košara polna, si vsebino stresel v vrečo, ko je bila pa ta polna, si jo odnesel na konec njive, kjer je stal voz na katerem so bili nameščeni posebni koši, v katere se je hmelj stresal. Obrani hmelj, ti je gospodar skrbno izmeril z mernikom in ti za vsak nabrani mernik izdal biljeto za katero si po končanem obiranju dobil plačilo. Ko so bili koši polni se je hmelj peljal v sušilnico, ki jo je imela skoraj vsaka kmetija.

Žabjevaščani med obiralci hmelja v Prekopi, okoli leta 1950 

Jedlo se je, zjutraj največkrat bela kava in kruh, za malico kruh in kaj suhega, dodala pa se je tudi kakšna jabolka. Kruh je bil bel visok lepo zapečen, hrustljav vedno svež. Včasih so postregli tudi koruznega in sicer iz bele koruze, ki so ji rekli Turšca. Kosilo so prinesli kar na njivo, bilo je raznovrstno in največkrat boljše kot doma. Za žejo se je točil jabolčnik in voda. Vodo so raznašali tako imenovani vaserpinči, tudi sam sem večkrat nastopal v tej vlogi.

Med delom se je skoraj vedno prepevalo, razdiralo šale, spogledovalo, veselo je bilo.

Ko je padel mrak, smo z delom končali, pospravili orodje in se odpravilo proti domu. Če je bila njiva daleč, z vozom in konji, če je bila pa blizu, pa peš. Za večerjo se je postreglo kar pod kozolcem za veliko mizo. Najbolj mi je ostala v spominu mlečna kaša s kuhanim oblicih krompirjem, ki smo ga namakali v sol, kašo pa z žlico zajemali iz velike sklede.

Kaša je bila lepo rumena, s skorjico na vrhu, prelita z smetano, dišeča, ravno prav gosta, še angelčki bi jo jedli, če bi imeli ritke, da bi lahko kakali, so rekli. Po obilni večerji se je še dolgo v noč pripovedovalo različne zgode in nezgode in prepevalo.

Spanec počasi premaga še tiste najbolj zgovorne. Le v kakšnem skritem kotičku, se še sliši šelestenje sena in hihitanje deklet, h katerim rinejo fantje. Pa se kaj kmalu skozi noč zareže glas kakšnega očeta, ki mu hihitanje njegove hčerke ni najbolj povšeči,  skrbi ga namreč, da iz hmelja ne prinesemo razen denarja še kaj, uši na primer. Jo ti, kaj. Dnevi so enaki dnevu, obiranje se seli od kmeta do kmeta.

Če je kakšen dan slučajno deževalo, se je poležavalo po senu, pravili so se vici in jedlo.

Sam sem imel za obiranje hmelja bolj dve levi roki. Bolj mi je ležalo lovljenje rib in potepanje po vasi. Da res obiram hmelj sem moral vsak dan staremu očetu pokazati koliko mernikov sem nabral. Ta pridni so jih nabrali po pet, jaz pa le po dva, maksimalno tri. Da stari oče ni bil preveč slabe volje, sva mu s staro mamo, poleg novih biljet, zasluženih tisti dan, vedno pridala še kakšno iz prejšnjega dne, pa smo zmagali. Te nedolžne laži so vsa leta, ostale skrbno skrite med nama.

Fotografija obiralcev nastala okoli leta 1950